Za investitorja je pomembno, da se zaveda stroškov, ki so povezani z nakupom in prodajo obveznic. Le-ti lahko »pojejo« del donosa, posebej je to kritično pri kratkoročnih obveznicah, kjer se vsaka sprememba cene močno pozna na donosu, ki ga z naložbo v obveznico dosežemo. Prav tako je pomembno, da poznamo izraz minimalna trgovalna količina, to je najmanjši znesek, za katerega lahko opravimo nakup ali prodajo obveznice. Pri državnih obveznicah je to največkrat 1000 EUR, pri podjetniških obveznicah pa je minimalni znesek transakcije ponavadi 50.000 EUR.
Kaj so to stroški trgovanja?
Strošek trgovanja se meri kot razpon med ponujeno in povpraševano ceno, se pravi med ceno po kateri je mogoče prodati in kupiti določeno obveznico. Bolj kot je obveznica likvidna, ožji je ta razpon.
Indikativna kotacija cene posrednika za nakup in prodajo določene obveznice pa ni dokončna. V praksi se investitor in posrednik še pogajata za ceno, ta proces lahko traja nekaj minut, nekaj ur ali celo več dni. Do naročil za nakup in prodajo določene obveznice ponavadi ne pride simultano; posredniki morajo obveznice držati na zalogi, dokler ne zagotovijo plasmaja pri investitorjih. Držanje obveznic na zalogi pa je drago, ker je treba zaloge financirati. Poleg stroškov držanja zalog se posredniki srečujejo tudi z negotovostjo plasmaja pri investitorjih. Ko posrednik kupi obveznico na sekundarnem trgu, se sooča s tveganjem, da bo obveznica ostala na zalogi teden, mesec ali celo dlje. Razlika med ponujeno in povpraševano ceno služi posrednikom kot kompenzacija za stroške držanja zalog in za negotovost glede obdobja držanja. Vsak dan posrednik nudi veliko indikativnih kotacij, toda število dejansko sklenjenih poslov je lahko majhno. Dejansko se z večino podjetniških obveznic ne trguje vsak dan. Redno trgovanje je značilno za obveznice večjih podjetij in bank, ki se redno zadolžujejo, za obveznice, ki so bile pred kratkim izdane in za obveznice podjetij, ki se soočajo s pomembnimi dogodki, kot je združitev, sprememba kreditnega ratinga ali presenetljiva sprememba v poslovnih rezultatih. Za takšne obveznice običajno obstaja likviden trg in kotirajo z ozkimi razponi med ponujeno in povpraševano ceno.
Kateri so dejavniki, ki vplivajo na velikost razpona med ponujeno in povpraševano ceno in s tem na stroške trgovanja?
Naklon krivulje stopnje donosa
Kot je bilo že omenjeno, je treba obveznice na zalogi financirati. Financiranje zalog postane dražje, ko se krivulja stopnje donosa zravna. Denarni trg namreč služi posrednikom kot glavni vir financiranja. Ker morajo posredniki kompenzirati dražje vire financiranja, bodo razlike med ponujeno in povpraševano ceno višje, ko je krivulja stopnje donosa ravna. Ravna krivulja stopnje donosa lahko vpliva na likvidnost in razpone med ponujeno in povpraševano ceno tudi preko drugih kanalov. Npr. ko se krivulja stopnje donosa zravna, investitorji po navadi realocirajo svoja sredstva s trga obveznic na denarni trg. Ko pride do odtoka sredstev s trga podjetniških obveznic, se morajo razponi povečati, da se uskladita ponudba in povpraševanje.
Volatilnost trga
Ko na trgu podjetniških obveznic ni večjih pretresov in so ti »mirni«, imajo razponi v stopnjah donosa manjšo volatilnost in razponi med ponujenimi in povpraševanimi cenami so majhni. V takšnem obdobju imajo posredniki velike zaloge obveznic, ki pa se hitro obračajo. Posredniki tako zaslužijo bolj na osnovi večjega obsega poslov kot pa na visokih razlikah med ponujenimi in povpraševanimi cenami. Nasprotno pa se v obdobju nemira, ko nastane kakšna kriza, posredniki srečajo z negotovostjo glede globine povpraševanja investitorjev po podjetniških obveznicah in glede kreditnega tveganja v podjetniškem sektorju. V takšnem obdobju postanejo investitorji in posredniki bolj tveganju nenaklonjeni. Posledica volatilnosti trga je, da posredniki nočejo držati velikih zalog obveznic in razlike med ponujenimi in povpraševanimi cenami se povečajo.
Kreditni rang
Rating obveznice ima prav tako vpliv na razliko med ponujeno in povpraševano ceno. Tveganje poslabšanja kreditne sposobnosti obstaja pri vseh podjetjih, vendar je to bolj odločilno pri nižje rangiranih podjetjih. Pri visoko rangiranem podjetju majhna napaka v projekciji denarnega toka nima velikega vpliva na kreditno tveganje, za nižje rangirana pa je lahko odločilna. Na splošno imajo nižje rangirana podjetja večje razpone med ponujeno in povpraševano ceno kot višje rangirana.
Panoga in sektor
V določenih panogah se lahko vsako podjetje sooča s svojevrstnimi poslovnimi tveganji, ki se težko analizirajo. V taki panogi lahko kreditna boniteta zelo variira med podjetji. Ko so tveganja, ki so specifična za posamezno podjetje, bolj odločilna kot tveganje, ki mu je izpostavljena cela panoga, so stroški informacij visoki in razponi med ponujeno in povpraševano ceno široki. V drugih panogah, kot je naftna industrija, pa je tveganje panoge običajno bolj odločilno kot podjetjem specifična tveganja.
Priznano ime
Informacije o velikih podjetjih, kot sta McDonalds in Citigroup, so dostopne v medijih in na finančnih trgih. Tako imajo investitorji na voljo vse informacije. Posledično kotirajo obveznice dobro poznanih podjetji z ožjimi razponi med ponujeno in povpraševano ceno.
Struktura
Na sekundarnem trgu velja pravilo, da bolj kot je obveznica enostavna, boljše je. Navadna »bullet« obveznica kotira z ožjimi razponi med ponujeno in povpraševano ceno kot obveznica s kompleksno strukturo. Npr. neodpoklicne obveznice kotirajo z ožjimi razponi kot odpoklicne obveznice istega izdajatelja. Odpoklicne obveznice so manj likvidne, ker se lahko njihovo trajanje dramatično spremeni, ko se spremenijo obrestne mere. Investitorji se pogosto ne strinjajo glede tega, kateri modeli so najbolj primerni za analizo obveznic s kompleksnimi strukturami. Zaradi tega se nekateri raje osredotočijo samo na analizo kreditnega tveganja kot pa na analizo kompleksnih struktur. Kot rezultat teh informacijskih problemov je trg za kompleksne obveznice manj globok kot trg navadnih obveznic, posledica pa so širši razponi med ponujenimi in povpraševanimi cenami.
